Utrinki z novoletnega jadranja
(kot ga je videl Teo)

Že kar nekaj časa nazaj je padla ideja, da si tisti, ki letos še nimamo dovolj jadranja in nimamo kakšne bolj pametne ideje, kam sami s seboj preko novega leta, privoščimo malce zmrzovanja, prenajedanja, uničevanja alkohola, neprespanih noči in podobnih naporov. Sliši se grozno, ampak to je samo stranski produkt druženja nas, Optimistov. Tokrat je bil glede na prednovoletni čas in vreme povdarek bolj na druženju in zabavi kot na jadranju.

Na pot smo krenili v četrtek, v pravem snežnem metežu, po vseh zastojih, obvozih, zasneženih cestah, se je naša desetčlanska ekipa (Ada, Irena, Samo-skiper, Sandi-kuhovnica- kitara, Saša, Teo, Tina, Tjaša, Urša, Vojc), pozno zvečer zbrala v marini Tankerkomerc, natančneje, kje drugje, kot v najbližjem bifeju. Medtem je webasto pridno grel Janino notranjost.

V petek zjutraj del ekipe uradno prevzame Jano (Elan 45), drugi del pa se odpravi na tržnico, po pripomočke za sandijeve čarovnije. Ogledamo si še vodne orgle na vhodu v zadarsko pristanišče, Sandi nam za zajtrk pričara klobase kuhane v refošku in končno izplujemo. Okoli Ugljana, cilj Dugi otok. Prva postaja je otok Iž, tu pojemo juhico, kmalu nadaljujemo in v Saliju se privežemo v večernih urah. Tam je že Primož s svojo ekipo, Jure s svojo prispe malo kasneje. Okupiramo lokalček Maritimo, Sandi pa začne ustvarjati za štedilnikom. Organiziramo turnir v ročnem nogometu, ob osmih pa gong v lokalu oznani večerjo. Božanski brodet iz škampov, hobotnic in kajvemčesaše, za posladek pa flambirane banane. Po večerji nadaljujemo v Maritimu. Vojc nam s sposojeno metlo priredi predstavo >Jan Boklev<, punce plešejo na okenski polici. Mi rajamo na enem koncu lokala, domačini na drugem. Ob treh se odmajemo na barke in zaspimo kot ubiti.

V soboto z jugom jadramo na Murter, proti večeru smo že v Betini. Zvečer obilna silvesterska pojedina v restavraciji Kezo, tam imamo tudi samoobdarovanje, tako je to poimenoval naš skiper Samo. Padajo lepe želje, voščila, zaplešemo, nazdravimo s šampanjcem in prav lepo nam je. Okoli četrte ure omagamo (pa ne vsi). Ob šestih zjutraj doživimo šok, barko nam preplavijo pirati s sosednjih bark navijejo radio in nas poskušajo prepričati, da bi bilo dobro prežvečiti kakšen čigumi, mislim hej.Nekako se jih le ubranimo (bravo skiper).

V nedeljo zjutraj panika, ključa ni nikjer. Imamo razlog, da pospravimo barko, vendar ključa še vedno ni. Po pol ure ugotovimo, da so ključi zapustili barko skupaj z nočnimi šaljivci, in še danes ne vemo, kdo je bil barabin. Nazadnje ključ le dobimo na Primoževi barki. Motoriramo do Pašmana, tam si v gostilni, od koder je menda doma hudo iskani Ante, privežemo duše. Nadaljujemo do Kukljice na Ugljanu. Za večerjo nas Sandi razvaja s pljučno pečenko na rukoli, dvema vrstama krompirja in radičem. Sledi zabava do zgodnjih jutranjih ur, Vojc in Sandi v kabini demonstrirata smučarske skoke. Vojc je skakalnica, Sandi skače. Uničimo vse zaloge šampanjca, tudi zaloge travarice, borovničk, teranovega likerja in ostalih zvarkov so resno načete.

Zjutraj greva z Vojcem na kavo in po kruh in kmalu se nama pridružita še Tjaša in Sandi s svojo vrečko kruha. Naredimo še krajši sprehod po otoku in se vrnemo na Jano. Mirno morje in brezvetrje zvabi dva najbolj optimistična v vodo. Tjaša in Teo sta prva optimista okopana v morski vodi letos. Sledi dolgočasno motoriranje do Zadra, predamo Jano in odbrzimo proti domu. Skupaj večerjamo v Nerajcu in s tem je naše druženje skoraj končano.

Po skoraj enem tednu smo se že tako pogrešali, da smo se v soboto dobili pri Samotu, obujali spomine, skupaj pogledali fotografije, Sandi pa se je ponovno potrudil za nas. In ker nam tudi to ni bilo dovolj, smo konec januarja povabljeni k Saši in Vojcu. Tam pa se bomo zmenili, da se naslednjič dobimo pri..

Vkup sklamfal, Teo